PEKOČE PAPRIKE IN NJIHOVE KORISTNE LASTNOSTI

Vsi poznamo čilije, feferone in njim sorodne pekoče paprike, ki se najdejo v marsikateri eksotični kuhinji, kjer poleg svojega značilnega okusa in arome začinijo jedi še z nepozabno pekočo senzacijo. Le-ta pa nastane zaradi posebne skupine flavonoidov, imenovanih kapsinoidi (ang. capsinoids), ki jih take pekoče paprike vsebujejo. Najbolj potenten in najbolj znan pripadnik te skupine flavonoidov pa je kapsaicin.

Ravno kapsaicin je (med drugimi) tista spojina, ki ob uživanju čilijev in sorodnih pikantnih plodov povzroči pekoč občutek na naših ustnicah, kateremu sledi sevajoč občutek topline prek trupa ter po možnosti kaka kaplja potu čez čelo. Kapsaicin deluje na specifičen receptor, ki se imenuje TRPV1 (Transient Receptor Potential Vanilloid-1). Nobeno presenečenje ni, da nanj delujejo tudi določeni izotiocianati, ki jih vsebujeta gorčica ter wasabi, saj sta oba prav tako vira pekočih kulinaričnih senzacij. Receptor TRPV1 je pravzaprav kemoreceptor, saj ga aktivira določena skupina spojin, poleg omenjenih tudi peptidni toksini ter eikozanoidi (skupina lipidov, ki deluje podobno kot hormoni, pogosto signalizirajo vnetje), prav tako pa se aktivira tudi ob temperaturi nad 43 stopinj celzija ter nizkemu pH.  Receptorji TRPV1 se nahajajo v senzoričnih nevronih našega perifernega živčnega sistema, v naših skeletnih mišicah ter tudi v centralnem živčnem sistemu. Ko TRPV1 receptorji v senzoričnih nevronih zaznajo kakega od prej naštetih dražljajev, se aktivira simpatični živčni sistem, kar lahko povzroči višjo porabo kisika in energije, lipolizo ter oksidacijo maščobnih kislin. Slednje pa seveda naredi kapsaicin kot izjemno privlačno spojino na področju izgube telesne maščobe. Kar nekaj študij je preiskovalo vpliv kapsaicina na energijsko porabo ter izgubo telesne maščobe. Gledano celotno, ni kapsaicin seveda nobena magična učinkovina, vseeno pa je v nekaterih študijah pokazal nekaj koristi.  Snitker in sodelavci so izvedli študijo na dveh skupinah udeležencev, ki so imeli prekomerno telesno težo (pomeni, da so imeli visok indeks telesne mase, vendar ne debeli), pri čemer je ena skupina uživala 6mg kapsinoidov dnevno (kapsiat, dihidrokapsiat in nordihidrokapsiat; izbrali so strukturne analoge kapsaicina, ki ne aktivirajo TRPV1 receptorja v ustni votlini in posledično ne povzročijo pekoče senzacije), druga pa placebo. Obe skupini sta bili v energijskem deficitu. Po 12 tednih je skupina, ki je uživala kapsinoide, izgubila več maščobne mase, v primerjavi s placebo skupino pa tudi precej več abdominalne telesne maščobe. Avtorji te študije so pokazali, da je skupina, ki je uživala kapsanoide, imela višjo porabo kalorij v mirovanju, prav tako pa tudi višji nivo oksidacije maščobnih kislin. Tudi druge študije so pokazale, da kapsanoidi, predvsem kapsaicin, dvignejo porabo kisika in energije, kar se odraža tudi v višjem nivoju oksidacije maščobnih kislin. Ohnuki in sodelavci pa so že leta 2001 naredili študijo, v kateri so preiskovali vpliv kapsanoidov določene vrste paprike (CH-19), ki ne povzroča pekočih senzacij, na telesno temperaturo udeležencev. Uporabljena vrsta paprike je povzročila opazen dvig temperature v primerjavi z drugo uporabljeno vrsto paprike, ki ne vsebuje kapsanoidov, in ta dvig je trajal več kot eno uro. Sočasno z dvigom temperature pa so pri eksperimentalni skupini zabeležili tudi dvig porabe kisika.

Če želimo tekom obdobja energijskega deficita izgubiti še nekaj dodatne telesne maščobe, naj potem kar pridno dodajamo razne čilije in podobne pekoče paprike na krožnik? Vsekakor lahko, vendar pa je potrebno vzeti v zakup, da amplituda vpliva kapsanoidov vseeno ni tako velika, kot bi želeli. Z dodatkom nekaj miligramov kapsaicina ali podobno potentnih kapsanoidov bomo povečali energijsko porabo za kakih 50-100 kcal. Tekom 20 dni se to sicer akumulira v kar spodobno porabo, na dnevni ravni pa je ta učinek bolj klavrn.

Seveda bi lahko enostavno vnesli ustrezno več kapsanoidov, vendar za višje izkupičke žal ne bi prenesli pekočih senzacij (določene vrste čilijev imajo tako visoko koncentracijo določenih kapsanoidov, da povzročijo senzacije kot pri opeklinah). Lahko se pa vseeno kar dobro pogrejemo z enim ali dvema čilijema v kaki dobro začinjeni jedi.

REFERENCE:

Snitker S., et al, »Effects of novel capsinoid treatment on fatness and energy metabolism in humans: possible pharmacogenetic implications.« Am J Clin Nutr. 2009 Jan;89(1):45-50

Ohnuki K., et al, »CH-19 sweet, a non-pungent cultivar of red pepper, increased body temperature and oxygen consumption in humans.« Biosci Biotechnol Biochem. 2001 Sep;65(9):2033-6.

Lejeune M.P., Kovacs E.M., Westerterp-Plantenga M.S. »Effect of capsaicin on substrate oxidation and weight maintenance after modest body-weight loss in human subjects.« Br J Nutr. 2003 Sep;90(3):651-59.

Inoue N., Matsunaga Y., Satoh H., Takahashi M., »Enhanced Energy Expenditure and Fat Oxidation in Humans with High BMI Scores by the Ingestion of Novel and Non-Pungent Capsaicin Analogues (Capsinoids)« Bioscience Biotechnology and Biochemistry, 2007, 71(2):380-9